Janko Valjavec (1962) nas v svojih kriminalno-zgodovinskih romanih razveseljuje s humornim cinizmom, spretno vpletenim v napeto dogajanje. V ospredje postavlja vsakdanje ljudi, ki se tako ali drugače srečujejo s tegobami in težavami pogosto nehvaležnega in krivičnega življenja. A v vsem slabem je tudi nekaj dobrega, in to je tisto, kar resnično šteje. Rdečo nit, ki povezuje njegove zgodbe, avtor povzema tako:
»V človekovem življenju se kar naprej nabirajo negativnosti. Neprijaznosti ljudi, prepiri v družini, zdravstvene in finančne težave, vedno je kaj, kar slabo deluje na nas. Negativnostim se z leti do določene mere naučiš izogniti, a povsem izogniti se jim ne moreš. Zato jih moraš predelati, nevtralizirati. Meni pri tem pomaga pisanje. Zelo. Ko predem svoje zgodbe, hitro zaidem v bolj vedre vode, mojim likom se začnejo dogajati prijetne stvari, vzdušje postane humorno. Po odzivu bralcev vem, da jim je to všeč; in vsak bralec, ki se je nasmejal ob nekem določenem odstavku, je lahko prepričan, da sem se ob tem odstavku jaz kot pisatelj razvedril, če že ne tudi nasmejal; in da sem bil, ko sem tisti dan končal s pisanjem, boljši. Lažji. Znosnejši. Bogatejši.«
V pisateljskih vodah Janko Valjavec vztraja že od leta 1991, sprva kot avtor časopisnih člankov in krajših zgodb, zadnja leta se posveča predvsem pisanju romanov.
“Američani bi mi rekli late bloomer. Da sem se pozno razcvetel, po domače. Kot primer navajajo Raymonda Chandlerja, ki je svoj prvi roman izdal pri enainpetdesetih letih. Sam sem svojo prvo knjigo izdal pri petinpetdesetih. Zbirko kriminalnih zgodb, ki ji je še isto leto sledil prvi roman. V sedmih letih sem jih napisal še sedemindvajset. Res je, pozno sem začel, a potem nisem znal nehati. Zakaj bi nehal? Ideje kar prihajajo in prihajajo. Pišem samo še kriminalke. Pisane so mi na kožo. ‘Nekoga so spet fentali – ne me basat!’ Približno s takšnim odnosom se lotim pisanja. Priznajmo si: če gre verjeti piscem britanskih kriminalk, se v angleški vasi s šestdesetimi hišami zgodijo trije umori mesečno. Da ima lokalni inšpektor, detektiv, komisar, poročnik … kaj preiskovati. Lahko to jemljemo resno? Jaz ne morem, zato je v mojih kriminalkah sarkazem vedno dobrodošel. A mora obvezno priti v družbi s spoštovanjem pravil žanra: morilci sodijo za zapahe.”
Mnenja
Zaenkrat še ni mnenj.