Terezija Justinek nas v svojih romanih (popelje na čudovite obronke zelenega Pohorja, kjer se vedno dogaja nekaj zanimivega. Za svoje knjige pravi: »Ponoči ne motijo spanca, podnevi pa privabljajo prijetno obujanje spominov.«

‘Zinka piše preprosto, a ne za ‘preproste’ ljudi. Njeni romani so polni življenjske modrosti, medgeneracijske pomoči in opisov njej tako ljubega Pohorja. Mojstrsko nas vodi skozi težke preizkušnje svojih junakov. Ko z njimi trepetamo in si na neki točki končno oddahnemo, se pojavi nova prepreka, neredko še hujša od prve. Poznamo to, vsem se nam dogaja. In ravno zato se lahko z Zinkinimi junaki brez težav poistovetimo, skupaj z njimi dihamo in se veselimo njihovih zmag.

Dogajanje v romanih Terezije Justinek se odvija v okolju, ki ga poznamo in nam je blizu. Kot so nam blizu vrednote, ki odlikujejo Zinkine junake. Vrednote, ki bi jih nekateri tako radi potlačili kot preživele, pa vendar vselej znova z vso silo privrejo na plan. Ker so temelj človečnosti in pristnega sobivanja.’ (Saša Šega Crnič)